Poznati teren, prečkati mejo

V intervjuju za Guardian je Jeffrey Eugenides povedal, da svojim študentom, ki jih uči pisanja, vedno najprej položi na srce sledeče: ko pišete, si predstavljajte, da pišete najboljše možno pismo najpametnejšemu možnemu človeku. Nasvet se zdi kar dober, s to pripombo, da si »najpametnejšega človeka« ne smemo predstavljati kot nekoga, ki bi bil živa enciklopedija, pač pa kot nekoga, ki bi podatke, kakor mu jih posreduje zgodbeno delo, bil zmožen razumeti, kritično ovrednotiti in ne nazadnje presoditi, ali so mu glede na njegova pričakovanja zadostovali. Če nivo podatkovnega znanja v umetniškem delu postavimo previsoko, nam bo seveda sledilo bolj malo prejemnikov, zato je to osebna odločitev vsakega ustvarjalca posebej; treba pa je imeti v mislih, da so na drugi strani inteligentni ljudje, ki bodo s podatki znali kaj narediti.

Na tem izpitu pade precej ustvarjalcev: zgovoren primer za to je humor. Kadar berem ali poslušam »humorne« zgodbe, me pogosto spreleti neprijeten občutek, da se niti avtor sam ni smejal svojim šalam. Upal je, da bodo iz nekega slučajnega razloga kljub vsemu zabavne, če ne drugega, ker bo prejemnik bebav, kar pa se nato preprosto ne zgodi.

Tako kot s humorjem, je tudi s socialnim angažmajem. Zavedati se je treba, da prejemniki (kaj šele prejemniška

skupnost) niso neumni. Zavedati se je treba tudi konteksta, v katerem se angažirano delo pojavi. Od angažmaja bo pameten prejemnik pričakoval najmanj to, da izvira iz izčrpne raziskave in premisleka. Če govori o temi, ki so jo v veliki meri že pokrili mediji, mora biti delo bolj izčrpno od njih ali vsaj temo osvetliti s svežega zornega kota; če je tema nova, jo mora prav tako podrobno predstaviti, da bo sploh prepričljiva.

V svojem drugem koraku lahko angažirano delo posnema primere dobre prakse, kakršen je zgoraj opisani film: s svojo fikcijo lahko torej ponudi premišljen predlog družbenega (in ne individualno-psihološkega) razreševanja stanja. Tretji korak, h kateremu bi moralo tako delo stremeti, je skrit v prvih dveh: delo naj prejemnika spodbuja k akciji ali aktivnemu razmisleku. Tu se konec kolumne združi s svojim začetkom: če čustva res služijo predvsem kot motivatorji, kakor trdijo evolucionisti, je povsem jasno, da bo delo, ki v prejemniku ne vzbudi čustvenega odziva, tudi zelo težko spodbujalo k delovanju. S čustvi je seveda mogoča manipulacija, zato pa se od dobre avtorice ali avtorja zahteva še ena pomembna vrlina, iskrenost. A o tem bolj podrobno morda kdaj drugič.

Sprva sem želel kopje svoje kritike lomiti na točno določenem grešnem kozlu, a sem se nato premislil. To sem storil, prvič, ker ne želim s prstom kazati na posameznega ‘krivca’, in drugič, ker bi se mi moj grešni kozel smilil: če odmislim zgrešen poskus angažmaja, gre vendarle za zgodbeno delo, ki ni tako slabo. V marsikaterem pogledu namreč izpolnjuje temeljno zahtevo po čustvenem odzivu, le za dobro izdelan angažma mu zmanjka moči. Pustimo torej zgodbam, da so predvsem in najprej dobre zgodbe: če so tudi socialno angažirane, toliko bolje, seveda pa velja v tem primeru o angažmaju – njegovi domišljenosti, vplivu in dometu – precej dobro razmisliti.

Leave a Reply